Predsednik Zavoda Varna pot in Evropskega združenja žrtev prometnih nesreč ORbert Štaba je izrazil svoje mnenje glede legalizacije konopje:

“Državljani Republike Slovenije se bomo v nedeljo med drugim odločali tudi glede legalizacije konoplje v medicinske namene ter o gojenju in posedovanju konoplje za omejeno osebno rabo. Tre se veliko mnenj – za, proti, ne vem, saj je itak na vsakem koraku, saj škoduje manj od alkohola, gre za mojo pravico itd.. Vsako od mnenj je legalno, legitimno in osebno. In vsak ima pravico, da se odloči, živi in konzumira ali ne na »legalen” način.

Pa vendar, z našega vidika ta pravica posega tudi v mojo pravico. Ljudje, ki danes s pravico spijejo kozarec alkoholne pijače in bodo mogoče s pravico pokadili jonit, imajo tudi pravico premikati se od točke A do točke B. Imajo pravico biti mobilni. In ko so mobilni pod vplivom alkohola ali konoplje, žal vstopijo v pravico vseh nas, treznih, brez vsebnosti alkohola in THC-ja v krvi. V pravico vseh, ki jih doma, v službi ali na druženju pričakujejo ljudje, ki jih imajo radi. Tisti, ki si vzamejo to pravico, na slovenskih cestah v zadnjih desetletjih povzročajo hude prometne nesreče in ubijejo skoraj 30% vseh, ki so življenje pustili na cesti. Kaj želimo narediti sedaj? Mokrem narodu s ponarodelem “glažek ali dva ne škodi« bi sedaj legalno v usta položili še joint, ki je itak “cool” in nekaj normalnega. Naši mladi bodo to sporočilnost razumel točno tako. Si tega res želimo?

Kaj sem spoznal v vseh letih delovanja Zavoda Varna pot? Ko k tistim 30% iz statistike dodamo še po 10 bližnjih, prijateljev, sodelavcev, sosedov, … na posameznika, nas je nekaj tisoč. Nekaj tisoč takih, ki pred seboj še vedno vidimo slogane, reklamo, vabilo na zabavo, sliko ljubljenega, ime, priimek. Nekaj tisoč takih, ki želimo film zavrteti nazaj. Pa tudi večina teh “zavedenih” voznikov si želi film zavrteti nazaj. Pa ne gre, žal ni režiserja in sponzorja za tak film.

Dobiček kreatorji namreč vzamejo zase in svoje bližnje, za njihovo blagostanje. Mojstri alkoholnega, tobačnega in marketinga konoplje nikoli in nikdar ne pridejo v skupino za psihosocialno pomoč bližnjim, ki so izgubili svojca ali k povzročiteljem. Ne zanima jih, s kakšnimi posledicami morajo živeti, temveč si operejo roke v t.i. ”Individualni odgovornosti” posameznika, ga zavedenega pustijo samega in se veselijo zaslužka, ki ima, hočemo ali ne, krvavo barvo.”