Ali ima  COVID- 19, cepljenje, uživanje alkohola, drog v prometu in varna mobilnost kakšna skupna izhodišča, točke? Če to vprašanje naslovimo javnosti sem prepričan, da bomo prejeli veliko različnih videnj, mnenj, razmišljanj, pogledov. In prav je tako. Vsak vidi s svojega zornega kota, vendar neke norme, pravila, če in ko živimo v družbi naj bi veljala, kajne? In s tem je vse v redu in prav, dokler naš »prav« ne vstopi v življenjski prostor drugega posameznika. Obstaja pa tudi nekaj tistih mnenj in pogledov, ki so nam lahko v razmislek, njihov namen pa je globlji, sistemski, celovit in ni fokusiran samo vase. Ima neko svojo širšo družbeno odgovorno noto.

Primer. Pandemija COVID- 19 je zaznamovala sisteme kot so zdravstvo, šolstvo, promet, gospodarstvo, kulturo, življenjski slog in nedvomno vsakega posameznika. Tisto kar je bilo včeraj nemogoče ali nepredstavljivo se je udejanjilo. Bolezen se je tako ali drugače dotaknila številnih. Nekatere v vsej svoji tragičnosti, spet druge delno, tretje asimptomatsko, četrti zanikajo njen obstoj in posledice, vidijo in oznanjajo njeno dobičkonosno plat. Dejstvo pa je, da  naše obnašanje, ravnanje, razmišljanje, stališča, mnenja, aktivnost ali neaktivnost imajo neposredne posledice na vse nas, celotno družbo. Znanost in z njo določene stroke so v merljivem času mrzlično iskale in ponudile družbi rešitev – cepivo. Javnost se je do nje opredelila enako kot pri prvem vprašanju. Zelo raznoliko. In v to raznolikost je vmešana vsa paleta družbe. Za in proti so politiki, znanstveniki, delavci, zdravniki, najstniki… Izziv, ki ga pri tem zasledujemo je, ali lahko v današnjem življenjskem slogu, eksistenčnem sobivanju z drugimi ljudmi, v trenutkih epidemije razmišljamo in delujemo kot samostojni osebek, z mojo lastno pravico reči NE, ob enem pa uživati vse sadove te iste družbe, ki se je generalno opredelila za DA. Vem, odgovor je skrit v smislu demokratične družbe in njenih apostolatov. In tu najdemo že prvo stičišče med COVID-19, cepljenjem, alkoholom, drogami in varno mobilnostjo. Pravica posameznika je, da lahko s to svojo pravico posega tudi v pravico drugega, četudi je ta zaradi tega  izpostavljena tveganju in zaradi nje nastane nepopravljiva posledica. Pa poglejmo kaj s tem mislim.

Ni dvoma, da Slovenci poznamo veliko tez in zgodb, ko je človek, ki je zaužil preveč alkohola za varno vožnjo, sedel za volan tak ter dan kasneje na široko razlagal, da je takrat on še bolj pozoren, boljši voznik. In nič nas ne preseneti dejstvo, da mu v družbi prenekateri prikimavajo in hitijo razlagati, svoje »presrečne« trenutke varne vožnje pod vplivom alkoholnih hlapov. Ko in če, pa takega voznika ustavi policijska patrulja ali celo povzroči prometno nesrečo, pa ta ista druščina oblikuje pravo zaroto in zgodbo, kako je bilo to prvič, ali pa celo kaj bi bilo če na primer tistega drugega tam v tistem trenutku ne bi bilo in podobno. No iz moje prakse se tu zgodbe še ne zaključijo. Sokreatorji tovrstnega življenjskega sloga poskrbijo, da se njihov pajdaš, kaj kmalu  znajde v strahotni vlogi žrtve sistema, teorij zarot s strani policije ali pa resnične življenjske smole, ki se mu je »neupravičeno« zgodila. Hipno pozabimo, da je ta isti neodgovoren posameznik, s svojo pravico do življenjskega stila, odvzel drugemu življenje ali zdravje ter z dejanjem zaznamoval tudi celotno družino, sodelavce, prijatelje, znance. In ne gre za posamičen primer. Po podatkih NIJZ je preko 200.000 Slovenk in Slovencev, ki prekomerno uživajo alkohol, kot vzrok za nastanek najhujših posledic prometnih nesreč, pa žal iz leta v leto narašča. In če smo pri alkoholu tako zelo pregovorno strpni, se v primeru drog, ki imajo lahko zelo podoben vpliv na voznika in s tem tudi posledice v prometu,  mnenje taistih drastično spremeni. NI tolerance, ni strpnosti, ni žrtve je samo še udrihanje po »narkomanu« in vseh organiziranih ozadjih, ki s to drogo »zastrupljajo in služijo« v slovenskem narodu.  Kje je tu glas vse te »kritične srenje«, ki dnevno srečuje tragiko alkohola in drog v stiskah otrok, družine, nasilja, socialne bede, zaznamovanosti in vseh oblik trpljenja ipd., pa nič, nemo in s pogledom v tla tiho podpira enega največjih tegob našega naroda?

Zato sledi vprašanje, ali vemo, da imata alkohol in droge negativen vpliv na voznike? Ali vemo, da pijan ali  voznik pod vplivom drog  ogroža sebe in vse druge v prometu? Ali bo pijanemu oziroma vozniku pod vplivom drog, ki je povzročil hude posledice drugim, kdaj žal za dejanje? Ali bo za stroške, ki jih je povzročil posamezniku, družini, zdravstvenemu in socialnemu sistemu, družbi kdaj poravnal? Ne seveda ne, to sodi v našo »kolektivno in solidarnostno« finančno posledico celotne družbe. Torej obstaja izziv, ali smo dolžni kot posamezniki, ki živimo in sooblikujemo ta sistem in v njem vsakodnevno bivamo, slednjega zavarovati v smeri višjega zavedanja kaj je prav in kaj ne za celotno družbo? Ga zmoremo sooblikovati, soustvariti kdaj tudi brez zakonodaje, pravilnikov? V dolgotrajnejših »demokratičnih« sistemih, so se proaktivno odzvali in sooblikovali načine, oblike, vzvode in mehanizme za »proaktivno soustvarjanje« vrednot ter pravil, kaj je družbeno sprejemljivo in kaj ni. Temu radi rečemo v pogovornem jeziku »oni imajo višjo kulturo naroda.« Ne vem, nisem vedno prepričan, kajti ko »oni« pridejo v bolj »odprte države JV Evrope«, se kaj kmalu nalezejo naše, drugačne »kulture«.

COVID- 19 in cepljenje?

Osebno se mi zdi, da naša obnašanja, ravnanja, komentarje, stališča, ki jih zasledujem v zadnjem obdobju lahko medsebojno primerjamo. Do tega imam več utemeljenih razlogov. Prvi je ta, da večina v družbi ve kaj je prav in kaj ni, pa vendar radi pozabljamo, da živimo v družbi, kjer naš »prav« lahko prizadene zdravje in življenje nekoga drugega. Igranje »žrtev« in širjenje različnih dezinformacij in teorij zarot ima seveda posledice pri posamezniku in celotni družbi, pri čemer odgovornosti zanje slednji ne bodo prevzeli na svoje breme, temveč se bo »demokratično« prerazporedila ponovno na vse nas. Kaj namigujem? Zaradi lastnih težav pri prebolevanju Covid-19 sem preživel kratek čas z osebjem in bolniki na Infekcijski kliniki. Težko je opisati stanje, dogajanje, trpljenje, odrekanje, napore, bolnikov in celotnega osebja v bolnišnici. Primerja se lahko samo z besedama »popolna vojna«. In ko te spustijo, ko preživiš, ko stopiš na ulico, zadihaš zrak, slišiš okoli sebe nešteto teorij, mnenj, znanci in prijatelji ti iz socialnih medijev pošiljajo nešteto dokazov o neobstoju bolezni, škodljivost cepiv ipd. Umakneš se v svoj krog, svojo izkušnjo izpoveš izbranemu zdravniku in ga povsem umirjeno in utemeljeno s polno prisebnostjo prosiš, če te lahko čimprej umesti na listo za cepljenje. Izkušnja, ki sem jo videl in doživel v bolnišnici je dovolj, da si česa podobnega ne želim več izkusiti in če je le nekaj možnosti, da bolnišnice s Covid simptomi več ne obiščem sem zase in za druge naredil tisto, kar je po moje pravilno in spoštljivo do vseh drugih, s katerimi živim v skupnosti.

Torej, če ne pijem, ne uživam drog pred vožnjo, če se trudim soustvarjati varno mobilnost v dobro vseh nas, si želim živeti in soustvarjati tudi varno in zdravo okolje kjer živim. Alternativa življenja v ZOOM okolju in obremenjevanje osebja v bolnišnicah ni okolje, ki bi mene osrečevalo v bodoče. Torej, moje skromno mnenje, ki je odkrito podpisano in sestavljeno pri zdravi pameti, pošiljam kot odgovor na vse prejete maile in linke o teoriji zarot in odvračanju ljudi od cepljenja.

Jaz sem ukrepal, mogoče se bo pridružil tudi kateri izmed vas.

Robert Štaba, predsednik Zavoda Varna pot

Za vse informacije o cepljenju, pogosta vprašanja, zdravstvene nasvete obiščite spletno stran cepimose.si.