Skoraj vsakodnevno v medijih beremo in slišimo o neprilagojeni, agresivni, prehitri, pijani vožnji … O problematiki smo povprašali klinično psihologinjo dr. Alenko Sever. Želeli smo osvetliti, kaj za kliničnega psihologa pomeni, da alkohola v cestnem prometu v Sloveniji ne prepoznamo kot primarnega vzroka prometnih nesreč. Dr. Alenka Sever je dolgoletna ambasadorka Zavoda Varna pot. Je članica komisije za sodno izvedenstvo klinično psihološke stroke pri Zbornici kliničnih psihologov Slovenije ter članica Strokovnega sveta za sodno izvedenstvo, sodno cenilstvo in sodno tolmačenje pri Ministrstvu za pravosodje in predsednica Strokovnega telesa za klinično psihologijo pri tem strokovnem svetu.      1. Kakšni ljudje so najbolj nevarni vozniki? Upravljanje z vozilom se zdi enostavno, veščina vožnje  – predvsem psihomotorični del, se zdi skorajda neranljiva. Vendar temu ni tako. Poleg hitrih reakcijskih časov, mora  biti naša pozornost povsem intaktna; pri tem imam v mislih ustrezno čuječnost, zmožnost voznika, daj je sposoben se odzvati na vse dražljaje, dogodke, situacije na voznem pasu in na obeh straneh ceste; da je lahko hkrati pozoren na več dogodkov, situacij hkrati in se ves čas zaveda svoje prisotnosti na cesti in kontrolira ustreznost svoje vožnje in manevrov z vozilom. Hkrati mora biti voznik zmožen stalne kontrole svojega vedenja. Pogovarjava pa se o vplivu alkohola na zmožnost upravljanja z motoričnim vozilom. Odločitev, da bo voznik užival alkohol ob zavedanju, da bo sedel v avto ali na motor, je zavestna odločitev in stvar osebnosti, ne trenutna „smola“ (če ga policisti dobijo). Vzporedno s količino zaužitega alkohola upada inhibitorna kontrola pitja, upada  sposobnost predvidevanja možnih posledic alkohola za volanom, spreminjajo se prioritete.      2. Zakaj ljudje (Slovenci) tako pogosto sedemo za volan pijani? Državljani Slovenije  smo »mokra« družba. Alkohol je povsod prisoten – če smo utrujeni, ga spijemo kozarček, šilce, da se bolj počutimo: z alkoholom proslavljamo, se žalostimo in jezimo, tako v našem realnem življenju, kot ob gledanju filmov itd. Torej nas alkohol spremlja praktično na vsakem korak, praktično od  otroštva dalje. Zato nas ne bi smel presenečati ohlapen odnos do upravljanja z motornim vozilom vožnje s kolesom, hoji ob cesti, na cesti v družbi alkohola. Torej kozarček ali dva, potem pa v avto, na motor ali na kolo, ni nič nenavadnega. »Saj zaradi kozarčka ali dveh človek res ni pijan«; v primeru dvoma pa velja glavna pozornost temu, da nas policija ne ujame, ne varnosti . Tako voznik svoje vozilo iz prevoznega sredstva prekvalificira v orožje, s katerim potencialno uničuje tuja življenja in imovino in končno tudi svoje lastno življenje. 3. Kako možgani odreagirajo pri alkoholiziranem stanju med vožnjo? V primeru opitosti govorimo o nevropsihološko pogojenih kognitivnih, eksekutivnih, čustvenih in vedenjskih spremembah. Omenim naj, da je prag opitosti pri različnih osebah različen, tako so nekateri ljudje pri »še dovoljeni« vsebnosti alkohola v krvi ali izdihanem zraku, že dejansko opiti in ne bi smeli voziti. Učinek alkohola ni neodvisen od drugih dejavnikov: starosti,  hude utrujenosti, neprespanosti,  trenutnega zdravstvenega stanja, predhodnih poškodb in bolezni centralnega živčnega sistema, aktualnega razpoloženja, starosti, zdravil, ki jih oseba uživa itd. Tako se lahko  pri še dovoljeni stopnji prisotnosti alkohola razvijejo težave v kontroli očesnih gibov, prizadeta je integracija vseh informacij, vožnja je lahko neenakomerna z nenadnimi in nevarnimi manevri. Alkoholiziranost zmanjšuje obvladovanja impulzivnosti, bistveno je okrnjeno zavedanje lastnega funkcionalnega stanja (realitetna kontrola). Posledično narašča stopnjevanje hitrosti vožnje ne glede na vozne razmere in sposobnost upravljanja z vozilo. Pri osebah s sicer večjim potencialom za nasilno vedenje večja možnost  izsiljevanja prednosti, agresivne vožnje. Razvije se upadanje inhibitorne kontrole čustvenih reakcij. Omenila sem izvršilne sposobnosti in nanje manjkrat pomislimo, ko gre za problem vožnje pod vplivom alkohola;  predstavljajo funkcionalni sistem višjega reda, ki ga opredeljujemo kot sistem, ki organizira. koordinira, kontrolira kognitivne sisteme, emocije in vedenje. Je ontogenetsko in filogenetsko najmlajši in tudi najbolj ranljiv funkcionalni sistem, ki tudi najkasneje dozori. Številne znanstvene študije kažejo, da alkohol vpliva na izvršilne funkcije dalj časa, kot se predvideva. Zmotno je, ko voznik počaka urico ali dve, popije še kakšno kavo, misleč, da bo tako pregnal  vpliv alkohola. Občutek opitosti  po cca dveh  urah ni več tako izrazit, vendar pa je funkcionalni sistem še enako moten, ranljiv. 4. 30% prometih nesreč se zgodi v povezavi z alkoholom. A v vseh letih delovanja ZVP imamo le enega povzročitelja tovrstne nesreče, ki se je javno izpostavil, javno priznal, da mu je žal in, da nosi krivdo in trpljenje vsak dan s seboj … Zakaj je tako? Menim, da javnega izpostavljanja povzročiteljev prometne nesreče ne moremo pričakovati. Velika večina oseb, ki so povzročile prometno nesrečo  s hudimi posledicami, nosi krivdo v sebi, z njo živi in tako življenje ni lahko. Živeti z vedenjem, da je nekdo zaradi tebe umrl, da so otroci izgubili enega ali celo oba starša, brata, sestro, otroka, je hudo. Javno priznanje krivde pa tega ne bi zmanjšalo. Krivda ostaja. Enako je živeti z vedenjem, da si nekoga invalidiziral, mu ali ji vzel dosedanji način življenja, uničil življenjske načrte itd.  So procesi, ki potekajo v ozkem obsegu prizadet ljudi, ki nudijo odpuščanje, če to zmorejo. 5. Kakšno sporočilnost daje zakonodaja, ko povratnikom in mladim voznikom zaradi alkohola izreka pogojne kazni ali pogojno na pogojno? Izrekanje pogojne kazni zaradi alkohola povratnikom in mladim voznikom je nesmiselno in škodljivo, saj alkoholizirane voznike dobesedno opogumlja, naj pijejo; nič hudega jim ne bo., oz. zakonodaja le požuga takemu človeku »ti, ti, kaj si pa pustil ali pustila, da so te dobili«. Samo kaznovalna politika, ki pa mora biti malo manj prizanesljiva, ni dovolj. Zaenkrat pa ne vidim možnosti, da bi zakonodajalec spremenil veljavno zakonodajo. 6. V svetu poznamo veliko učinkovitih ukrepov za zmanjševanje pijanih voznikov, v Sloveniji pa jih ne uspemo vpeljati v zakonodajo. Kako to komentirate? Dokler je tako z zakonodajo, kot je, je potrebno vendarle več pozornosti nameniti preventivi in  organiziranju psihosocialnih delavnic, ki pa bi jih glede na na strokovno znanje  smotrno organizirati na nivoju  primarnega zdravstva. Poleg usposobljenosti strokovnjakov za skupinske delo, je možna takojšnja konzultacija  s specialističnim nivojem, prav tako pa je v teh pogojih možna stalna supervizija dela. 7. Alkohol povzroča hude posledice v družinah, beležimo rast alkoholiziranih voznikov, pa nas kot družbo to ne premakne. Ko zasledimo, da je bil voznik pod vplivom drog, pa se nam zdi to skrajno zavržno. Čemu pripisujete razliko pri istih posledicah? Kot sem že omenila, je alkohol naš stalni družabnik, medtem ko so droge tujek, ki predstavlja grožnjo. Alkohol je nekaj, kar poznamo vsi odrasli, oz, danes že otroci, droge pa na srečo še niso nas vsakodnevni spremljevalec. Zato je verjetno doživljanje vpliva drog na varnost upravljanja z motornim vozilom drugačno. Droge pa so povezane tudi z neprimerno večjo kriminalno aktivnostjo. ki jo pri alkoholu ne srečujemo.